Na zunaj nevidna bolezen

september 22, 2019

Precej bolna danes pakiram nova naročila knjig in kar ne morem verjeti, da ste jih v zadnjih dneh naročili res ogromno. Vesela sem, da si toliko ljudi želi pogledati na drugo stran malo drugačnih vrat in spoznati, kako izgleda na zunaj nevidna bolezen. Takšnih bolezni je sicer ogromno in medtem, ko se sprehajaš po mestu polnem ljudi, bo mimo tebe zagotovo šlo tudi nekaj takih, ki na videz izgledajo prijetni in zdravi, v sebi pa bijejo bitko za svoj boljši jutri. Za življenje. Zato naj s tabo delim precej težek odlomek iz svoje knjige o tem, kako izgleda na zunaj nevidna bolezen v mojem primeru, zraven pa prilagam še fotografijo, ki je nastala ravno tisti dan, pred dvema letoma, v opomin, kako drugačen je lahko svet za nasmehom in svetlimi očmi:

… Ko sva se po mnogo prehojenih kilometrih po mestu z osmimi milijoni prebivalcev končno odpravila nazaj v hotel, mi je bilo slabo, vrtelo se mi je in vedela sem, da moram takoj na stranišče. Čutila sem vročino, ki je potovala po mojem telesu navzgor, vse do glave, ob čemer se mi je še bolj zavrtelo. Imela sem občutek, da bom vsak trenutek bruhala. S pogledom sem se zazrla v njegove oči. Nisem še želela, da izve mojo skrivnost, zato sem se ga morala znebiti.
»Zelo slabo se počutim, bodi tako prijazen in mi pojdi po ingverjev čaj. Vem, da je dober proti slabosti …« sem ga mirno prosila in mu z roko pokazala na veliko trgovino nedaleč stran. Ni mi bilo treba prositi, takoj je šel. Jaz pa sem stekla v hotelsko sobo, čeprav se mi je kar zdelo, da mi morda ne bo uspelo priti do tja. Upala sem le, da mi ne bo ušlo ravno sredi hodnika. Močno sem se zavedala, da vedno bolj izgubljam nadzor nad svojim telesom. Komaj sem odklenila vrata sobe, jih zaloputnila za sabo, a do kopalnice mi ni uspelo priti pravočasno. Tik pred vrati je omotica postala prehuda, pokleknila sem na tla, se po vseh štirih zvlekla do stranišča in ni se mi bilo treba obrniti, da bi videla kri, ki je tekla po ploščicah, medtem ko sem bruhala v školjko. Čutila sem jo.
Vedela sem, da se bo kmalu vrnil, zato sem zbrala še zadnje atome svoje moči in vse počistila, si umila zobe in obraz. Zelo hitro sem se stuširala, saj so me noge le še komaj držale. Strmela sem v svoj bled odsev v zrcalu in razmišljala o tem, kako dolgo bom še zdržala. Kaj se dogaja z mano?
Legla sem na posteljo in svoje skoraj golo telo pokrila z odejo v trenutku, ko se je vrnil. Nič ni opazil. Še dobro, sem si mislila.
»Kaj praviš na to, da bi za eno uro zaprla oči? Malo si moram odpočiti od napornega dneva, od vseh teh prehojenih kilometrov,« mu tiho rečem, medtem ko mi on pripravi čaj. Malo si moram odpočiti od vse te krvi, utrujenosti in nečesa, kar se v meni grdo izživlja nad mano, sem si še mislila, a tega nisem izrekla na glas. Bila sem izčrpana, nemočna in tako zelo utrujena. Ne smem biti več tiho. Nekomu moram povedati…

Knjiga Globoko v meni bo na policah vseh večjih slovenskih knjigarn od 24. septembra dalje, lahko pa jo naročiš že danes preko te spletne strani, pod zavihkom knjiga.
Upam, da ti s to zgodbo lahko dovolj dobro pokažem svet, ki ga doživljam. Ne le jaz, ampak na tisoče ljudi tam zunaj. Morda nekdo, ki sedi poleg tebe na vlaku ali nekdo, ki dela v sosednji pisarni. Morda celo nekdo, ki ga imaš zelo rad. Zato bodi strpen. Vedno in povsod. Nikoli ne veš, kaj se skriva za drugimi očmi.

Leave a reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja